Danes na skupini je tekla beseda o smrti in o doživljanju le te. Smrt je nekaj, kar nas čaka prav vse, vprašanje pa je kakšen odnos imamo do nje. Kaj je smrt? Kako jo doživljam? Kaj čutim, ko umre bližnji? Kaj, ko umre nekaj sto ali tisoč neznancev?
Da, smrt se nas vedno dotakne, nekatere s strahom, nekatere z žalostjo.
Vendar vsakič, ko pridem v stik z smrtjo bližnjega se vprašam: “Če vsi umremo in je to temeljna resnica, zakaj se bojimo živeti?”
Zakaj čakamo na pravi trenutek, ki morda nikoli ne pride? Zakaj čakamo na prave besede, ki se nikoli ne izgovorijo?
Kdo ali kaj je tisti del mene, ki se smrti pravzaprav boji? Pred časom sem zbolel in začutil vznemirjenje in skoraj kolaps telesa ob misli na smrt. Kako se fizični del mene boji smeti, medtem ko nek drug del mene to sprejema kot del življenja.
Spomnim se zgodbe, ko avtor le te pride na pokopališče in vidi na vsakem spomeniku”” Živel je 15 let 3.mesece, 12 dni in 7 ur, drugje je bilo le 5 let, nekje 7 nekje 23 let in tako naprej. Vsi so “umirali zelo mladi”. Ko povpraša vaščane o tem fenomenu, da ljudje umurajo tako mladi, mu razložijo. Vsak v mestu ima beležnico. Vanjo zapisuje čas, ko zares zares živi. Ob koncu njegovega življenja ta čas seštejejo in ga zapišejo na spomenik.
Kako dolgo pa zares živiš ti?