Ko se zjutraj zbudim…

Ura je 7.03 in sedim v kavarni Sputnik. Zadovoljen sem z današnjim dnevom, sonce sije in ni še vroče. Preden sem stopil iz avta sem začel razmišljati o jutranjem vstajanju. Od nekdaj pregovor pravi: “Rana ura, zlata ura”, ki jo je predvsem moška populacija spremenila v “Rana ura, slovenskih fantov grob”. Priznam, da se bil včasih nadebuden zgodnje vstajalec, a v zadnjih letih mi to ne gre več od rok. Torej današnji dan.

Jutro je. Zbudim se točno ob 4.00 brez ure. Dobro sem se naspal, glede na včerajšnji dan. Ni bil najboljši a o tem kdaj drugič. Razmišljam: “Naj vstanem?” ali “Še malo pospim?”. Sonce še ni vzšlo in moj prvi preblisk je… “Včeraj sem imel plan vstati, danes pa me je to navdušenje nekoliko minilo. Malo poležim, po-treniram vajo vnašanja sreče v telo in kmalu postanem kar srečen. Hmm, občutek, se grem kopat na Bled. Usedem se v avto in grem. Preverim pot in vidim, da je nesreča. Ko čakam v zastoju pred Brnikom, se odločim, da se obrnem. Zastoj je bil kljub zgodnji uri več kot petsto metrov in pot nazaj bi se najbrž tudi raztegnila. Torej grem raje na fitnes. Glede na to, da nisem imel večino opreme s sabo sem improviziral z brisačo od kopanja in stvari, ki so moja “standardna” oprema v avtu :-). Kolesarim in pokurim 100 kcal, se malo razgibam, grem na tresalnik, kjer spustim cel kup napetosti, predvsem v glavi.

Če nosiš očala, je del kjer so očala manj gibljiv in postane bolj napet, otopel, zato je s tega vidika bolje imeti leče, saj energija na obrazu precej bolje teče. Po treningu grem v Sputnik. Sonce je že visoko na nebu, saj je že slabi dve uri od sončnega vzhoda. Občutek: življenje ima precej večji smisel, če zgodaj vstaneš.

Sončni vzhod

Spomnim se desetletja nazaj, ko sem se odločil, da vstajam z sončnim vzhodom. Zjutraj naredim mali obred in tibetanske vaje. Enkrat smo na eni delavnici imeli nalogo opisat dan. Začelo se je z jutranjim vstajanjem kake četrt ure pred “uradnim” sončnim vzhodom, priprava obreda Agnihotra, ki ga začnem točno ob “uradnem sočnem vzhodu” in običajno traja do “pravega” sončnega vzhoda in še malo. Zakaj biti pokonci ob “uradnim” sončnem vzhodu. Po pripovedi predavatelja o Agnihotri (obred ob sončnem vzhodu in sončnem zahodu” naj bi takrat prišel res dober val energije sonca, tisti prvi brezmadežen. In res je tako.

Če skočim na čas, ko sem bil na morju na Pašmanu (moje prvo leto na Harmony programu) se spomnim sun gazinga. Prideš na hrib pred sončnim vzhodom in potem gledaš v sonce nekaj časa. Seveda so neka pravila, da si ne poškoduješ oči a takojšnji jutranji “ogled” sonca je zelo prijeten, kljub morebitni “naporni” noči. Prvo leto Pašmana je bilo res zanimivo. Zelo veliko druženja, kar nekaj hmeljevega napitka in dolgih neprespanih noči. Ampak odločen sem bil, da grem vsak dan na sun gazing. In šel sem. Čeprav sem spal le nekaj ur, sem vstal in šel. Spomnim se jutra, ko res nisem veliko spal in sem vseeno šel. Gledam v sonce in čutim kako me polni in pomirja. Ko nehamo se okopam v morju in odločim, da grem še malo spat. Ni šlo. Bil sem buden in ves svež. Tako je bilo 14 dni. V glavnem jutranje sonce te res napolni. Skrivnost pa je, da si takrat miren in da pustiš, da energija teče.

Premik ure

Še nekaj o soncu. Sem imel obdobje, ko sem kar redno pozdravljal jutranje sonce. Bilo je obdobje, ko se premakne ura naprej. Dan, ki ga nihče ne mara, saj je takrat potrebno vstati eno uro prej. Ljudje se pritožujejo, da jim uniči notranjo uro in da rabijo tedne, da se aklimatizirajo na novo “merjenje časa”. No tudi sam sem mislil tako…dokler se ni zgodilo tole: Ob jutranjem vstajanju se spomladi dnevi daljšajo, to pomeni, če želim videt sončni vzhod moram vstaja vse bolj zgodaj. Če sem 1. januarja ob 7.43, 1. februarja ob 7.24, sem 1. marca vstal že ob 6.41 in 26. marca že ob 5.53. Jutro se res hitro daljša in potrebno je vse bolj zgodnje vstajanje. Ko so premaknili uro 27. marca na 6.51 sem si pravzaprav oddahnil. Zakaj? Pred vsem zato, da sem se lažje uskladil z ostalim svetom, ki deluje na uro. Si predstavljate, da ne bi bilo premika ure? Kdaj bi vzšlo sonce na 21. junija? Ob 4.10. To pomeni 3 ure preden večina ljudi vstane. Takrat se ugotovil, da je premik ure genialna rešitev. Človek, ki se je tega domislil, je genij. Zakaj? Ker je uskladil “človeški” bioritem z bioritmom narave. Zato, ker se premakne ura smo bolj usklajeni z naravo in ukinitev tega premika ure je samo korak nazaj v srednji vek.

Sinhroniciteta

Da se vrnem na nalogo opiši dan. Ja začelo se je z Agniotro, opis vsakega občutka kako začutiš sebe, ptičje petje, toploto miniaturnega ognja in trenutek, ko pride tisti val. Val, ki te napolni in ti pričara smisle v življenju, za katere nisi niti vedel, da obstajajo. Skrivnost je, da več kot imaš energije, več kot energije teče skozi tebe v večji sinhroniciteti, kar pomeni, da si v pravem trenutku na pravem mestu.

OK, včeraj res ni bil “prijeten” dan. Energije so povzročile, da se nisem dobro počutil, zato sem podobno kot danes odvihral na Bled se skopat. Celo pot sem procesiral stvari, ki so se mogle procesirat in ostal miren, ko je Regatni center zaradi nekega privatnega dogodka zaprt. Povprašam varnostnika, kje se lahko skopam in on mi prijazno pojasni. Skopam se in grem po slabih dveh urah nazaj domov. Še vedno imam nemir in težo, ki je prišla od bog ve kje. Odpovem, se enemu srečanju, ker čutim, da bi mi bilo nasilje nad mojim čustvenim telesom, če bi šel. Grem pa v trgovino in kupim kis, ki sem ga potreboval za kosilo. Na poti v trgovino srečam gospo. Spomnim se je iz centra mesta, kjer občasno poprosi za pomoč. Sedi ob mostu in utrujena je. Na poti v trgovino jo pozdravim in grem naprej. Začutim sihroniciteto, da sem na pravem mestu v pravem času in da naj ji pomagam. Na srečo sem imel par bankovcev v žepu in na poti proti domu sem bil odločen, da ji to dam. Ko prispem, do mosta ima zaprte oči. Povprašam jo, če je v redu. Odgovori, da je utrujena. Njena koža na obrazu je zagorela in izgled utrujen. Sežem v žep in ji izročim par bankovcev. Ne vem kaj naj ji rečem, saj sem včasih moji dobri nameni niso najbolje sprejeti. Ampak občutek sinhronicitete je tako močan, da se mu ne morem upreti. Ko me pogleda z začudenimi očmi ji rečem: ” Sigurno jih rabiš bolj kot jaz”. Pogleda me z hvaležnostjo, mi da roko in reče: “Kako ti je ime?” povem ji in reče ” Rad se imej!”. Grem domov, ganjen in s solzami v očeh.

Sinhronicite so tu zato, da se se nekaj spremeni, da začnem verjeti, da ni vse samo v naših glavah ampak da je vse povezano in da ima vse nek golobji smisel. Ko se zgodi je občutek čudeža in ja pogosto tisti, ki je “dajalec” sinhronicitete dobi več kot tisti, ki jo prime. Se spomnim, ko sem se pred leti vozil po Štajerski, po cesti, kjer se običajno ne bi vozil, če ne bi bil tam potencialni posel. Vidim štoparja, začutim sinhroniciteto in se peljem mimo. Priznam, da redko koga peljem s sabo, ker imam eno neprijetno izkušnjo s tem in obožujem mir v avtu. A, če si v sihroniciteti, je to dokaj slab izgovor. Čez dober kilometer se ustavim obrnem, grem mimo njega, spet obrnem in se ustavim pred njim. Malo me čudno gleda in vpraša, če sem se večkrat peljal mimo njega. Nekaj zamomljam in greva. Zvem, da ga v kratkem čaka prevoz na avtocesti in da je imel veliko možnosti, da zamudi. Ja tisti zgoraj zna poskrbet, da pridemo v pravem trenutku na pravo mesto, če se le prepustimo.

Drug tak primer je bil na avtocesti Kranj – Ljubljana. Se vstavim na Torovem, natočim gorivo in si kupim sladoled. Vidim par, ki sedi, počiva in v malem brezupu čaka na prevoz. Tisti dan sem imel sem težak dan in slabo počutje. Ko ju vidim spet začutim tisti občutek, ki ga danes poimenujem občutek sinhronicitete, takrat pa samo, da moram nekaj naredit. Ko pridem iz črpalke ju še vedno vidim tam. Vprašam ju kam gresta. Povesta, da v Zagreb a sta precej skeptična, da bosta kmalu prišla tja. Povem jima, da Torovo ni najboljše izhodišče za v Zagreb in da ju lahko peljem na Barje, kjer je verjetnost, da gre voznik v Zagreb ali vsaj na Dolenjsko precej večja. Prisedeta in se peljemo. Malo klepetamo a bistvo ostane očem skrito. Bila sta med najbolj srčnimi osebami, kar sem jih srečal in oba sta imela zelo odprto srce. Posledica. Tudi meni se odpre srce. Njuna hvaležnost, da sem ju peljal do boljšega izhodišča je je bila kanček hvaležnosti, ki sem jo čutil do njiju, da sta mi pomagala odpreti srce, ki se mi je po stresnem dnevu zaprlo. Stvari res krožijo in sinhroniciteta je trenutek, ki spremeni oba oz. vse udeležence.

Spet nazaj na mojo zgodbo o tem kako preživim dan. Ja Poleg agnihotre, kjer uspem opisat vsak trenutek, kako ga čutim in doživljam, opišem še kako naredim tibetanske vaje. Vsak dotik s podlago, vsak občutek v telesu, vsak liter zraka, ki gre v pljuča se spremeni, ga sprosti, vsa energija, ki začne teči, ko med gibanjem vdihnem in izdihnem. Takrat sem šel še v službo in takrat celo peš. Opišem vse doživljanje hoje, zraka, zvokov in stvari, ki so me med sprehodom v službo obkrožale in se me dotaknile. Spomnim se, da sem skoraj ves čas porabil za opis mojega dneva dokler nisem prišel v službo. Potem sem bil v službi in šel domov je bil zaključek mojega dneva. Zares živel sem do 8.00, ko sem prišel v službo.

Ura je 8.32. Občutek imam, da bo danes res lep dan, saj vsebuje to res lepo jutro.

Zgodnje vsajanje ali ne?

To je odločitev vsakega posameznika. Nekateri uživajo, da so pokonci do 3h zjutraj, drugi gredo spat ob 10h. Moja izkušnja je, da je jutranje vstajanje zlata ura, če si narediš zlato jutro. Če imaš zjutraj toliko obveznosti in teže, da si v dvomih, če boš lahko vstal do 8h je najbrž težko in dobra motivacija, da potegneš spanje do 9h in dan čim prej mine. Zame je mir in polnost življenja, ki ga doživim, ko se svet, narava in vse kar je na njem prebudi je res neprecenljiv.